BRKINI

Brkini (nar. Brcini) so flišnata pokrajina na jugozahodu Slovenije, obdana s kraškim svetom, ki sega od Krasa na severu in zahodu do doline Reke in Jelšanskega podolja na vzhodu ter Matarskega podolja na jugu. Na 25 kilometrov dolgem in sedem kilometrov širokem območju se vzpenjajo številna brda, ki ponekod dosežejo tudi več kot 800 metrov nadmorske višine. Približno 40 vasi se skoraj praviloma gručasto stiska po slemenih, najvišje (790 metrov) so Artviže.

Brkini so izrazito prehodno območje med kontinentalno Slovenijo in nižjim mediteranskim svetom, zaradi nagle menjave mrzlega in toplega zraka pa je v zimskem času pogost žled.
In očitno je prav ostro podnebje pripomoglo k temu, da slovi brkinsko sadje kot najboljše daleč naokrog in je po mnenju nekaterih celo najboljše v državi. Velika temperaturna razlika med dnevom in nočjo, primerna vlažnost in ugodna brkinska tla povzročijo, da se sadje odlično obarva, da ohrani primerno stopnjo kisline, sladkorja in sušnine ter ostane dolgo časa čvrsto. V Sloveniji razen Brkinov ni območja, kjer bi uspevali sadovnjaki 600, 700 ali več metrov nad morjem.

Brkinci so se s sadjarstvom intenzivno ukvarjali že v prejšnjem stoletju. Duhovnik Peter Aleš je na Premu in v Jelšanah ustanovil drevesnici in sadjarjem brezplačno podaril sadike, Janez Bleiweis pa je že leta 1857 organiziral anketo in zbor sadjarjev v Ilirski Bistrici, kjer so sprejeli sadni izbor za takratno Notranjsko, Vipavo in Brkine. Bleiweis je takrat Rihardu Dolencu celo naročil,naj pripravi načrt sadne sušilnice in napiše navodila , kako se »češplje suše in slivovec kuha«. Šolski upravitelj Matija Rant je domačine učil, kako saditi drevje ter zatirati škodljivce. Leta 1883 pa je napisal eno prvih publikacij o varstvu rastlin pri nas. Zanimivo je, da so v severnem delu Brkinov prevladala jabolka šele proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja po priporočilu ankete avstrijskega pomološkega društva. Takrat so v Brkinih gojili petnajst sort renet in kosmačev, obe sorti kalvila, mošancelj, rumenega Riharda, kranjsko voščenko, srčiko, po dve sorti tafeljčka in štetniča. Po zaslugi družine Dujc iz Zavrhka in družine Dekleva – Žagarjevih iz Buj je med leti 1885 in 1890 na razstavi v Parizu in na Dunaju brkinsko jabolko in češpljo lahko občudovala vsa evropska smetana. Drugo anketo za sadni izbor za Notranjsko (Brkine in Vipavsko dolino) je leta 1910 sklical strokovni učitelj sadjarstva Gustav Pirc, čez dve leti pa je v Trnovem domačin Anton Žniderčič organiziral sadno razstavo, na kateri so dokončno izbrali preizkušene, rodovitne in za trgovino primerne sorte.
Na naslednji razstavi, leta 1913, ki jo je na Premu organiziral Anton Grahor, so se odločili za širjenje Baumanove renete, kanadke, belfleura, zimskega tafeljčka in mošanclja. Med obema vojnama se je intenzivno sadjarstvo dobro razvijalo, po drugi vojni pa je skoraj v celoti zamrlo.

V Brkinih in bližnji okolici se z intenzivnim sadjarstvom danes ukvarja približno 130 posameznikov. Po letu 1974 so ti uredili 130 hektarjev novih jablanovih nasadov, šest hektarjev češpljevih in tri hektarje hruškovih nasadov po sodobni tehnologiji in s pomočjo kmetijske svetovalne službe. Medtem ko se sorta gojenih češpelj v zadnjih sto letih skorajda ni spremenila (gre za avtohtono brkinsko češnjo), so izrazitejše spremembe pri gojenju jabolk. V intenzivnih nasadih gojijo ajdared, jonagold, zlati delišes (ki dosega v Brkinih izjemno svetovno kakovost), elstar in druge sodobne sorte. Na hektarju intenzivnega sadovnjaka zraste povprečno od 30 do 40 ton jabolk. Sicer pa ocenjujejo, da v Brkinih v naravi raste približno 70 tisoč češpelj, 50 tisoč jabolk, 6500 hrušk, 6200 češenj in 5270 orehov.