KRAS

Čeprav so za Kras značilni trije pojmi: teran, pršut in burja predstavlja mnogo več. Kras, apnenčasta planota na JZ delu Slovenije, vpeta v objemu Tržaškega zaliva, Vipavske doline, Brkinov, Pivke in slovenske Istre, že tisočletja vabi ljubitelje naravnih in kulturnih lepot na popotovanje in spoznavanje zanimivih značilnosti kraškega sveta. Zaznamuje ga prehodna lega med celinskim podnebjem osrednje Slovenije in milim submediteranskim podnebjem Severnega Jadrana. Izjemno doživetje ponuja že sprehod po skrivnostnem podzemnem svetu številnih kraških jam, naravne vrednote in kulturno dediščino pa lahko spoznavate ob sprehodih po kraških gmajnah, med številnimi vrtačami in zapuščenimi kali ter od burje upognjenimi drevesi, med katerimi vas bodo stranske poljske poti pripeljale do naselij, kamnitih hiš in tamkajšnjih ljudi, ki že od praskupnosti ustvarjajo in oblikujejo življenje na tukajšnjem predelu sveta. Obisk Krasa je doživetje v vsakem letnem času; jeseni pa je kraška planota najlepša, saj zažari v ognjeni rdeči barvi ruja in v pisanih listih vinske trte.
Na Krasu vam ponujamo zanimive oglede kraških posebnosti, uživanje v neokrnjeni naravi, sprostitev in krepitev duha. Utrujeni od potovanja in polni doživetij, lahko popotovanje zaključite v prijetni gostilni, turistični kmetiji, vinotoču ali osmici, kjer vas bodo gostoljubni domačini razvajali z različnimi okusi domače hrane in s kozarčki okusnega kraškega terana in drugih vin, ki jih vinogradniki pridelujejo na kraški zemlji.

Naravoslovna slika

Ta svet je nastajal v obdobju med 137 do 50 milijoni let, ko so na kraškem območju in v obalnem pasu še valovila morja. Slednja so bila zdaj globlja zdaj plitvejša, skoraj lagunska, morski bazeni so bili enkrat obsežnejši, drugič manjši in polni zalivov. Tudi klimatske razmere so se večkrat spreminjale. V morjih so živele različne rastline in živali, ki so oblikovale organske usedline in omogočile nastanek bolj ali manj debelih apnenčastih plasti. S spreminjanjem značilnosti in velikosti morskih bazenov se je spreminjalo tudi življenje v njih. V določenem obdobju so prevladovale raznovrstne školjke in polži, drugič spet enocelični organizmi. V globljih morjih je plavalo veliko vrst rib, v plitvih pa so rasli koralni grebeni, kakršne lahko občudujemo le v tropskih morjih. V plasteh sedimentov so se kot okamnine ohranili ostanki odmrlih rastlin in živali, predvsem njihovi skeleti in apnenčaste lupine.
Ob koncu krede, ko je postalo delovanje gorotvornih sil izredno živahno, so se začele dvigovati Alpe. Reke so v komaj nastale gorske gmote zarezale doline in globeli, pri tem pa so odnašale ogromne količine materiala v morje in ga tu odlagale. Nakopičeni material se je občasno odtrgal kot morski plaz in v obliki blatnih tokov zdrsel proti večjim globinam. Ob umirjanju so se usedali najprej debelejši, nato pa še drobnejši delci in nastale so značilne flišnate plasti z značilnim sosledjem laporja in peščenjaka. Tektonske sile, povezane s pomikanjem afriške celine proti evropski, so pozneje dvignile in nagubale plasti, ki so nastajale na morskem dnu in so bile do tedaj v vodoravni legi, tako da so dosegle sedanjo usločeno lego. Mehka plast fliša je zdrsela prek dvigajočih se pobočij: na jugo-vzhodni strani je ustvarila gričevnate obronke tržaškega predmestja in ozek pas, ki obdaja previsne stene pod kraškim robom vse do Sesljana, proti severu pa Vipavsko dolino. Po ostankih in sledovih nekoč živečih organizmov, ki so se v teh plasteh ohranili, lahko območje občine Devin-

Nabrežina in Komen razdelimo na šest členov, ki jih pripisujemo šestim različnim sedimentacijskim okoljem apnenčaste plošče. Značilni so predvsem apnenci, v katerih prevladujejo školjke rudiste. Slednje so bile najpomembnejši biograditelji karbonatnih plošč v zgornji kredi (pred 65 milijoni let), ob koncu tega obdobja pa so izumrle. Imele so školjko z dvema loputkama: spodnja, pritrjena na morsko dno, je imela obliko kravjega roga, druga, manjša je kot poklopka zapirala školjko. Živele so v kolonijah in dosegle tudi večje dimenzije (več decimetrov). Rudiste pogosto nastopajo v širokem teritorialnem pasu, ki ga zaznamujejo kamnolomi, v katerih pridobivajo kamen za gradnjo in za okras.

Ko se je gmota krednih apnencev dvignila iz morja in je prišla v stik z atmosfero, so jo zaceli zrak in padavinske vode kemično obdelovati, raztapljati in odplavljati kamnino. Površje se je začelo nezadržno nižati in v sčasoma se je izoblikovala današnja razgibana morfologija kraške planote z manjšimi griči, kraškimi polji in vrtačami ter z izrazitimi površinskimi kraškimi pojavi, kot so škavnice in ponvice, mikrožlebiči in žlebovi, obsežne škraplje in griže. S širjenjem in poglabljanjem razpok je voda ustvarila brezna in vrtače, v kraški notranjosti pa s kapniki okrašene jame. Preperevanju krednih apnencev gre pripisati tudi nedavno odkritje skeletnih ostankov hadrozavra pri Devinu, ki velja za enega najlepše ohranjenih dinozavrov v Evropi.

Na kraškem svetu ni površinskih voda, saj po apnenčastih skladih voda hitro odteka v zemeljsko notranjost, dobro pa je razvit sistem podzemskih tokov. Fliš je nepropusten; kjer se slednji stika z debelimi skladi apnenca, podtalnica pronica na dan v obliki kraških izvirov.

Podnebje

Tržaško-komenski Kras leži na severnem robu toplega morja, na severu in na vzhodu ga obdajajo gorske verige. Vpliv morja je močno občuten v obmorskem pasu, pronica pa tudi v notranjost hladnejšega celinskega območja. V Ribiškem naselju je srednja letna temperatura 13.8° C, ko se povzpnemo preko kraškega roba, se temperatura takoj zniža za 2° C. V posebnih meteoroloških pogojih piha v sunkih preko kraške planote v smeri proti morju ledeno mrzla burja, ki močno izsušuje plitva kraška tla.

Tipični pridelki in izdelki

Kraški kmetje se na svojih kmetijah in na skopi kraški zemlji trudijo s pridelavo domačih poljskih pridelkov, kot so teran in druga vina, pršut, sadje, zelenjava… V prostem času, največkrat pozimi, pa si za svoje delo na kmetiji tudi pripravijo najrazličnejša orodja in pripomočke, kot so žbrince, cajne, borše, bice…
Šege in navade Kraševcev ob vaških praznikih
Večina tradicionalnih praznikov je povezanih s krščansko religijo, ki je v tradicionalni kmečki družini predstavljala cerkveno in posvetno oblast. Šege in navade ob različnih praznikih pa nam kažejo tudi človekovo povezanost z naravo, ko so ljudje prosili božje sile predvsem za dobro letino. Najpomembnejše skupno vaško veseljačenje je bilo ob praznovanju godu cerkvenega vaškega zavetnika, ki ga je skupnost navadno obhajala prvo nedeljo po svetnikovem koledarskem godu ali pa na dan godu. V teh dneh je bilo po vaseh še prav posebej živahno, v nekaterih krajih pa je bilo praznovanje povezano s tržnim sejmom.

Navadno se je praznični dan začel s slovesno sveto mašo in procesijo po vasi. Po domovih so gospodinje pripravile obilnejše kosilo, na katero so povabile še sorodnike iz sosednjih in daljnih krajev, popoldne pa je bil vaški ples. Danes se je v večini župnijskih cerkva praznovanje ohranilo, sicer v skromnejši obliki in brez sejmov, po nekaterih vaseh pa se tržno življenje ponovno obuja (Štanjel).
Pomembno vaško praznovanje predstavlja tudi pustovanje, ki naj bi po starem izročilu odganjalo zimo in v kraje pripeljalo pomlad. Mlajše in starejše maškare pripravijo pustne obhode po vaseh; domači jih sprejmejo, ponudijo pustne dobrote (krofe, miške – ''fancle'', štraube) in seveda kozarček dobrega vina, za dar pa jim dajo denar, jajca, klobase in vino. Na pepelnično sredo pusta pokopljejo.

Po drugi svetovni vojni se je ponovno uveljavilo praznovanje 1. maja, od leta 1890 mednarodnega delavskega praznika, ki je bilo prekinjeno v času fašistične oblasti. V večini krajev na Slovenskem, tudi v vaseh na Tržaškem, je praznovanje povezano s postavljanjem mlajev, visokih borov z olupljenim deblom, zelenim vršičkom in okrasnim vencem, na katerem visi sadje (pomaranče, jabolka); na vrhu plapola zastava. Mlaj se postavlja na predvečer 1. maja, ponekod ga spremljajo še kresovi, ki pa so nekoč spremljali praznovanje godu Janeza Krstnika (24. junija). Ta navada je izvirala iz poganskega običaja ob najdaljšem dnevu v letu. Danes se 25. junija v Sloveniji praznuje dan državnosti.
Zanimiva šega se odvija tudi dan pred poroko mladoporočencev, ko na svojih domovih pripravita večjo zabavo, mladi pa mladoporočencu za pomemben mejnik v njegovem življenju naredijo ''kaluno'', kar pomeni, da z brinjevimi vejami in rožami okrasijo vhod v domačijo. Včasih so na ''kalune'' zahajali le mladi vaščani, danes pa so postale prave vaške veselice, kjer se srečajo prijatelji, krajani in gostje iz drugih vasi.
Praznične dneve spremljajo značilne praznične dobrote (potica, jabolčni štrudelj, presenc (sladek kruh) in druga kulinarika, ki na Krasu odraža prepletenost kulturno-zgodovinskih vplivov z naravnim okoljem. Kraške gospodinje so skozi čas ustvarile odlično sožitje med kulinaričnimi novostmi in domačimi jedmi. Mediteranski vplivi so kraško kuhinjo obogatili z raznimi dišavami, zelišči in zelenjavo.

Posebnost kraške kuhinje predstavljajo jedi pripravljene s teranom, kot sta teranov toč (na olju popražen pršut, prelit s teranom), teranove supe (rezine starega kruha, namočene v mleku in jajcu, ocvrte in polite s teranom) ter razne zeliščne frtalje, pripravljene iz koromača, mete, melise in drugih zelišč. Tipična kraška jed je jota, to je mineštra iz zelja, repe ali ohrovta. Znani so krompirjevi cmoki s češpljo. Na kraški mizi je bila pogosto tudi ajdova in koruzna polenta.

V krajih blizu morja na jedilniku ni nikoli primanjkovalo sezonskih rib: sardonov, sardel, sip, lignjev in skuš, tun in belih rib; ob božiču tudi morskih plošč, babašev, jegulj, rakov, bogomoljarjev, mladih ribic, glavačev, kosmačev, latvic itd.
Značilno kraško kuhinjo lahko danes okusite v številnih kraških gostilnah in na turističnih kmetijah, kjer vam ponekod nudijo tudi sobe v kmečkem okolju in neposrednem stiku s kraškim načinom življenja. Krajevno gastronomsko posebnost pa predstavljajo osmice, kjer domači kmetje gostom enkrat ali dvakrat letno na svojem domu ponujajo domače vino in hrano: kraški pršut, kuhane klobase s kislim zeljem, pečenko s praženim krompirjem, joto in kuhane štruklje. Na osmice vas bodo na križiščih opozorili smerokazi s ''frasko'' in imenom kraja.

Osmičarstvo ima na Primorskem že dolgo tradicijo, vse odkar je Marija Terezija s posebnim odlokom dovolila kmetom prodajo neobdavčenega vina preteklega leta. Ta način prodaje se je obdržal tudi v času italijanske oblasti in se na Tržaškem Krasu nepretrgoma nadaljuje vse do danes. V Sloveniji se je dejavnost v času Jugoslavije prekinila, zdaj pa se spet ponovno uveljavlja. A nekdanje osmice še zdaleč niso bile podobne današnjim. Včasih so na pridelovalčevem domu prodajali le vino in ne hrane, kvečjemu le domača kuhana jajca in domač kruh, ki so ga gostitelji močili v kozarec terana. Na osmico pa so gostje lahko hrano prinesli s seboj, največkrat domačega pečenega piščanca. Včasih so vino naročali kar v ''brentecih'' - lesenih posodah za nabiranja grozdja. Gospodar je posodo dal na mizo, gostitelji pa so si z zajemalko (''šjeferco'') vino točili v kozarce. Kasneje so vino naročali po ''kvartinih'' - četrtinah litra. Večje družbe pa so lahko naročile ''kontrat'', kar pomeni, da je za določeno ceno moralo biti vino eno uro neprestano na mizi. Družbe so spile do štiri ali pet litrov vina na uro.

Gospodarska dejavnost

Zaradi kamnitih tal pogoji za kmetijstvo niso najboljši, prave njive opazimo le na dnu vrtač – v t. i. dolinah, kjer je rdeča kraška zemlja – jerina ali terra rossa, drugje pa so si ljudje pomagali tako, da so odstranjevali kamenje in lomili skale, ki so izstopale iz tal. To kamenje so zlagali v velikanske kupe, na očiščeno površino pa so nanosili zemljo. Novo nastale njive so obdali z zidom, ki so ga oblikovali iz pobranega kamenja brez veziva. ''Suhi zidovi'' še danes dajejo pokrajini tako značilen videz in predstavljajo osnovno prvino ljudskega stavbarstva. Zidovi so tudi varovali zemljo pred neusmiljenim ostrim vetrom – burjo. Najbolj razširjena in najstarejša gospodarska dejavnost je bila živinoreja; do 19. stoletja predvsem ovčarstvo, na katerega še danes spominja vrsta ledinskih imen (staje, stajce, mersce, mozir), kovane mreže pri vhodih v cerkvena obzidja, ki so preprečevale drobnici vstop na posvečeno zemljo (Gorjansko, Gabrovica, Kobjeglava) in na gmajnah posajene kamnite pastirske hiške. Zaradi prekomerne paše se je Kras spremenil v golo kamnito puščavo, s katere je burja s silovitimi sunki odpihala tudi tisto malo skromne prsti, ki jo je človek s požrtvovalnostjo in ljubeznijo obdelal. Za problem se je zanimal Jožef Ressel, ki je že leta 1822 preučeval možnosti za pogozdovanje Krasa s črnim borom. Njegova zamisel je naletela na pozitiven odmev in dvajset let pozneje so na nekaterih zemljiščih kraške planote nastali prvi nasadi; na Komenskem območju so zaceli saditi črni bor okrog leta 1895. V 19. stoletju se je kraško kmetijstvo reorganiziralo na osnovi goveje živinoreje in vinogradništva; začela so prevladovati goveda sivorjave švicarske pasme, krave sivke, ki so dajale mleko, in voli, ki so služili kot vprežna delovna sila. Konje za delo na polju so si privoščile le najbogatejše kmetije. Za vsakega živinorejca sta bili zelo pomembni dve letni opravili: košnja in spravilo sena za krmo živine. Navadno so kosci travnike kosili s kosami, ženske pa so s srpi požele travo po kamnitih in obrobnih predelih. V pomladnih in poletnih časih so otroci pasli govedo na gmajni. Pomembno večje poljsko opravilo je bilo tudi žetev in mlatev žita, kar je bilo pred prevlado vinogradništva glavna poljedelska panoga. Kraški kmet je gojil rž, proso, ajdo, koruzo, oves, pšenico in po drugi svetovni vojni še ječmen. Poleg žit še danes na Krasu gojijo krompir, zelje, repo, korenje, peso, drugo zelenjavo in povrtnine. Kmetijski pridelki so nekoč predstavljali tudi tržno blago in vir zaslužka zaradi bližine Trsta. Skorajda ni bilo hiše na Krasu, ki ne bi prodajala v mesto povrtnine, zelenjave, perutnine, sadja, žganja, vina, kruha, jajc in mleka. Poleg tega se je v neposredni okolici Trsta razvil tudi turizem, saj so meščani ob koncu tedna in v poletnem času obiskovali kraške vasi in s tem pripomogli k razvoju gostinstva, turizma na kmetijah in ''osmic'' – t.i.neposredne prodaje vina na kmetiji. S tem je vse pomembnejša kmetijska dejavnost postajalo tudi vinogradništvo, katerega vloga se je skozi zgodovino precej spreminjala. Najbolj znano kraško vino je teran - odlično rdeče, alkoholno lažje vino, ki ga na rdeči kraški zemlji daje trta refošk. Zaradi procianidolnih sestavin in mlečne kisline velja za zdravilno, predpisujejo ga zlasti slabokrvnim bolnikom. Pred pojavom trtne uši v drugi polovici 19. stoletja so Kraševci sadili trto kot tretjerazredno kulturo na obronkih obdelovalnega območja in slabo rodovitnih predelih. Trta je rasla samorodno, se vzpenjala po drevesih in ji na splošno niso posvečali večje pozornosti.

Specializirano vinogradništvo se je močno razširilo šele po letu 1900, ko je država dajala brezobrestna posojila za preureditev in posodobitev vinogradov. Poleg terana gojijo na Krasu tudi bela vina: malvazijo, vitovsko, pinot, chardonnay in druga. Zaradi zavidljive sončne lege je bilo tudi ob morju vinogradništvo izredno pomembno. Na strmih pobočjih so pod navpičnimi stenami kmetje postavili oporne zidove in izravnali terase, žene pa so v nečkah prinašale zemljo. Na terasah (''paštnih'') so zasadili trto, ki je že v preteklosti dajala vino pucino. Na obali so gojili tudi oljke. O prisotnosti slednjih priča ledinsko ime ''Oljščica'' pod Nabrežino. Zaradi izrednega mraza je pozimi leta 1929 večina oljk pozebla, zaradi česar so pozneje domačini to dejavnost opustili. V zadnjih letih pa spet raste zanimanje za gojenje oljke, saj je nastalo tudi več novih nasadov. Ker je na Krasu vedno primanjkovalo pitne vode, so pri razvoju kmetijstva pomembno vlogo odigrali kali in lokve, ki so kmetom v sušnih obdobjih nudili stalen vir vode. Kotanjo za kal so navadno skopali ob vznožju vzpetine ali kjer se je že naravno zbirala voda. Jamo so nato obložili s posebno zemljo, kraškim ilom, ki je precej glinasta. S posebnim orodjem, lesenim čokom ali ''tovkalom'', so ilo zbili, kasneje pa jo je živina med napajanjem s parklji zgnetla in samodejno ustvarila za vodo neprepustno dno. Ponekod so jamo obdali s kamnitimi kladami. Kali so se polnili z deževnico, izvirkom ali pa so do njega napeljali podzemne kanale. Bili so predvsem namenjeni za napajanje živine. Sodili so v sklop najstarejše vaške samouprave. Zaradi zanemarjanja pašništva, vse manjšega števila živine in človeške malomarnosti izumirajo kali po vaseh; ponekod pa so jih prenovili. Lokev predstavlja manjše zajetje vode, ki je služilo predvsem sosednjim kmetijam za pranje perila in za pitno vodo. Obdana je s kamnitimi zidovi. Ob sušah pa so vodo prenašali z volovsko vprego iz kraških izvirov ali vodotokov na robu Krasa, npr. iz Timave, Doberdobskega polja, v okolici Štanjela pa iz reke Branice. Pomembna kmetijska in včasih donosna dejavnost je bilo tudi gojenje sviloprejk, ki se je na Kras razširilo iz Furlanije v 17. stoletju. Gosenice sviloprejke,''kavalirje'', so hranili z listi murve, zato so po vaseh posadili večje število murv, kar je precej spremenilo pokrajinski izgled. Gojenje sviloprejk je začelo upadati po drugi svetovni vojni.

V preteklosti so na Krasu poznali tudi bičarstvo in smolarstvo, pomembni tradicionalni dejavnosti pa sta bili tudi apneničarstvo in kamnoseštvo. Apno so na Krasu pridobivali z žganjem kamna v t.i. ''apnencah'' oziroma ''frnažah'', ki jih je delala večja skupina mož, navadno v zimskem času. V ''apnenci'', ki so jo naredili v okolici vasi, so kamen neprestano kurili od osem do dvanajst dni. Zaradi velike toplote so iz kamenja izhlapele vse druge primesi in je ostalo le apno. Preden pa so ga uporabljali zidarji za gradnjo ali kmetje za škropljenje trt, so ga morali pogasiti, navadno v manjših jamah – ''japlencah'' na domačih vrtovih, včasih pa so ''japlence'' bile v lasti cele vasi. Nekateri kraji so bili poznani tudi po bičarstvu (Sveto in Brestovica pri Komnu), kjer so izdelovali biče, po domače ''škarabače''. Tudi ta obrt je prišla iz Furlanije. Les za biče so pridobivali iz koprivovca (Celtis Australis). S pogozdovanjem Krasa, ki se je uspešno začelo s črnim borom leta 1895, pa se je pojavilo ''točenje smole'' oziroma nabiranje smole za prodajo. Najbolj pa je Kras zaznamovalo kamnarstvo in kamnoseštvo. Pridobivanje kamna na Krasu ima tisočletno tradicijo, znano že v antiki. V Nabrežini je še danes kamnolom Cava Romana. Okoli večine kraških vasi zasledimo manjše kamnolome – ''jave'', ki so jih kmetje odpirali na svoji zemlji zase ali za najemnike, lahko pa je bilo tudi več lastnikov. Kamen so pridobivali po posebnih postopkih: velike monolitne bloke so najprej lomili od kamnite stene in jih nato zvračali na etažo. Delo v kamnolomih so opravljali ''javarji'', ki so se med seboj delili glede na različne delovne procese. Monolitne bloke so nato klesali v delavnicah, ki so bile v kamnolomu ali drugje po kraških vaseh. Kamnoseki so kamen na fino obdelali za okenske in vratne okvirje, stopnice, ognjiščne okvirje, konzole, nagrobne križe, obode vodnjakov, kamnite žlebove, cerkvena znamenja – ''pile'', kamnite oboke pri vhodu v domačije - 'kalune'' itd. Delo v kamnolomih je bilo zelo naporno, saj je delovni urnik trajal deset in več ur dnevno.